Odlična kombinacija soprana in harmonike <Amore, amore...>
Med nominiranimi posnetki za Music Awards, MUZIK 2009 <področje: založništvo v Tajvanu>, je izstopal album sopranistke Chen Hsin-Ying s Primožem Parovelom v koprodukciji z uveljavljeno založbo na področju klasične glasbe ArchiMusic. Za razliko od tipičnega vokalnega solo albuma, je prevzela spremljavo na tem albumu harmonika. Sama zasedba ni samo novost na področju domače snemalne industrije, temveč je tudi izven meja zelo redka.
Kakšno predstavo dobite, ko pomislite na instrument harmonika? Majhen pub v Latinski Ameriki, kjer tango plesalci flirtajo ob spremljavi najljubšega instrumenta? Chin-men Wanga in Li Bing-Huija in tonov harmonike, ki so spremljali njune pesmi o spremenljivosti življenja? Harmonika s tipičnim zvokom in diferencirano možnostjo igranja ni bila razvita vse do 19. stoletja, od takrat pa se je razširila po vsem svetu.
Zaradi poznega izuma se harmonika redko pojavlja v dvoranah klasične glasbe, ljudem pa je poznana kot folklorni instrument. Ne glede na to, pa je Primož Parovel na posnetku „Amore, amore...“ z neverjetno dinamiko, ki je zelo podobna nam veliko bolj poznanemu klavirju, ter s tipičnimi značilnosti, ki ga nudi zvok harmonike, uspel ustvariti s pevko neverjeten dialog, celo večji kot s klavirjem. Parovel, zmagovalec 12. Internacionalnega harmonikarskega tekmovanja Arrasate v Španiji 2004 igra mojstrsko in neverjetno naravno. Zbirka 6 samospevov sodobnega skladatelja H. Bertholda napisane originalno za sopran in harmoniko demonstrira lastnosti harmonike in preseneti celo ljudi, ki jim je ta zasedba povsem tuja.
Vključeno v tem albumu so tudi ljubezenske pesmi od 17 stoletja do dvajsetega stoletja iz Nemčije, Italije in Španije, vesele, žalostne, melanholične..., vse z izrednim izraznim sporočilom Hsin-Ying Chen, ki se dotakne poslušalcev. Zadnja skladba na albumu so 4 madrigali J. Rodriga. Tu je moč v zelo kratkem času dobiti vpogled v razumevanje različnih karakterjev in odličen izbor skladb Hsin-ying Chen.
Poleg odličnega umetniškega izraza, je pri albumu treba še posebej omeniti komorno igro med Primožem Parovelom in Hsin-ying Chen, ki sodelujeta skupaj že več kot deset let z nemim razumevanjem in čustvenostjo. Umetnika sta se spoznala na Akademiji za glasbo Franz Liszt v Weimarju, v Nemčiji, na predlog profesorja, ki je utrl pot novi komorni skupini, kateri je sledilo v letu 1999 3. mesto na 36. Internacionalnem harmonikarskem tekmovanju v Klingenthalu in številna povabila na koncerte širom po Evropi. Sodelovanje obeh glasbenikov pa ni ostalo samo na glasbeni ravni temveč je preraslo tudi v življenjsko partnerstvo.
„Amore, amore...“
je dobila izredno dobro kritiko na tekmovanju Music Awards, MUZIK
2009 in ji je zmanjkalo le 0,1 točke do 1. nagrajenega CD-ja. Vendar
bi lahko sopranistko v odlični kombinaciji s harmoniko definitivno
opisali kot zmagovalca v Tajvanu.
Hsin-Ying Chen in Primož Parovel pripovedujeta o „Amore, amore...“
MUZIK: Zakaj ste želeli posneti ta album?
Hsin-Ying Chen: Mislim, da je to usoda. Pred 10 leti sem spoznala Primoža Parovela v Nemčiji. Na pobudo profesorja je bila ustanovljena ta komorna zasedba. Takrat sem prvič spoznala, da je možen študij harmonike kot glavni predmet, kar je bilo zame takrat dokaj neverjetno.
Primož Parovel: Na izmenjalnem koncertu akademij sva prvič nastopila v tej zasedbi in vsi so bili zelo navdušeni, kar je bila idealna odskočna deska. Kasneje sva razširila repertoar, koncertirala v različnih deželah in postala celo internacionalna nagrajenca. Sama glasba naju je združila tudi v življenjska partnerja, kar si na samih začetkih nikakor nisva mogla predstavljati.
Hsin-Ying Chen: Še enkrat bi rekla, da je vse usoda. Album ni samo priča najinega 10. letnega sodelovanja, temveč tudi izraz najine ljubezni.
M: Kako je prišlo do naslova „Amore, amore..“?
C: Povod so bile ljubezenske pesmi različnih karakterjev, ki sva jih posnela. Na albumu je največ italijanskih skladb, zato sva se odločila za uporabo italijanske besede za ljubezen – amore.
M: Ali ima izbor skladb kakšen poseben pomen?
C: Rezultat več kot desetletnega sodelovanja sva strnila v izbor samospevov iz Nemčije, Italije in Španije. V tem času sva s Parovelom študirala v Nemčiji, imela turnejo po Španiji, zato sam program ni samo odraz učnih izkušenj, temveč najinih življenjskih izkušenj.
M: Kot ste omenili so na albumu samospevi iz Nemčije, Italije in Španije. Kako interpretirate pesmi v različnih jezikih?
C: Po začetnem izobraževanju, ki je slonelo na italijanski šoli, sem študirala v Nemčiji, tako da bi rekla, da imam za oba jezika neko razumevanje za original. Ko sem se začela ukvarjati s špansko literaturo, sem poskusila najti študente iz Španije, da bi se naučila njihove izgovorjave in akcenta. Toda resnični smisel jezika sem dojela na turneji s Parovelom po Španiji, kjer sem imela neprestano priliko poslušati španski jezik in doživeti njihove navade. Po tem se je počasi spremenil način, kako uporabljam španščino. Poslušala sem tudi veliko španskih ljudskih pesmi, ki so me inspirirale pri moji interpretaciji in pa tudi sodelovanje s Parovelom. Te izkušnje so bile zelo pomembne zame.
M: Na albumu je veliko skladb z originalno spremljavo na klavirju, orglah, čembalu in celo z orkestrom... Kako je možno na harmoniki izvesti to literaturo?
P: Harmonika na katero izvajam literaturo je instrument z melodičnim basom. Poleg desnega manuala imam na levi strani 54 basov razporejenih v kromatičnem vrstnem redu. Ta instrument mi nudi možnost, da izvajam vse skladbe iz originalnega notnega zapisa za instrumente s tipkami z dvema manualoma. Glede orkestrske spremljave, sva najprej poslušala originalno verzijo. Oba sva bila mnenja, da nudi harmonika s svojim zvočnim potencialom izredno dober medij za reprodukcijo, še posebej tistih skladb, kjer je potreben mehak lesni ton. Za izvedbo le teh skladb sem uporabil priredbo istega skladatelja za klavir. Sama izvedba na harmoniki je izredno zahtevna, vseeno pa se je trud izplačal, saj je končni rezultat precej prepričljiv.
M: Album je prejel na tekmovanju Music Awards, MUZIK 2009 drugo najvišjo oceno v kategoriji založništvo v Tajvanu. Kaj mislite o tem?
H: Samo 0,1 točke za prvo uvrščenim. Vesela sem tega rezultata in se vsem zahvaljujem za pozitivno kritiko.
P: Dobro bi bilo, če bi še enkrat preverili, kje je prišlo do napake, da nisva zmagala... (smeh), ampak resno, globoko sem počaščen in hvaležen, da je prvi album v zasedbi sopran in harmonika v zgodovini v Tajvanu takoj prišel med najvišja mesta.
M: Kakšne občutke želita prenesti z albumom med poslušalce?
H: Hitro moderno življenje nam onemogoča, da bi se zavedli pravih notranjih čustev, pa ne samo tega, temveč tudi, da imamo srce polno ljubezni. Z njim lahko širimo pozitivno energijo in prispevamo k boljšemu svetu.
P: Prihajam iz sLOVEnije, sam sem zelo romantična oseba. Trenutno se svet nahaja v zelo težki situaciji. Pozitivno energijo s tega albuma bi rad poslal med ljudi po vsem svetu.
Prvi koncert 4. sezone Klasike v Velenju
Na odličnem in edinstvenem samospevnem večeru je sploh prvič pri nas nastopil tajvansko-slovenski vokalno-instrumentalni par sopranistke HSIN-YING CHEN in PRIMOŽ PAROVEL
Dr. Franc Križnar
Očitno se je abonmajski ciklus Klasika, ki ga v Velenju že 4. sezono zapored prireja v svoji veliki dvorani Glasbena šola Frana Koruna Koželjskega, že tako prijel, da je že kar na prvem koncertu uspel zapolniti enega njihovih največjih koncertnih prostorov. To pa je za samospev, s katerim sta se predstavila odlična tajvansko-slovenska umetnika pevska solistka - sopranistka Hsin-Ying Chen in naš harmonikarski as Primož Parovel, več kot odličen rezultat. Hkrati pa je šlo za neke vrste edinstveno zasedbo, ki je pri nas v tolikšni meri sploh še nismo slišali. V številnih vokalno-instrumentalnih miniaturah, kamor samospev sodi, pa smo v prvem delu slišali sama izvirna dela, arije iz 17. stol. (S. Rosa, G. Caccini in A. Scarlatti), na začetku drugega dela še arije, nastale stoletje kasneje (G. Paisiello, G. Giordani in G.B.Pergolesi), z mlajšo glasbo pa sta umetnika postregla v tri cikluse skladateljev Joaquina Rodriga (4 madrigali), Bertholda (6 Akkordeon Lieder) in Manuela de Falle (7 popularnih španskih pesmi).
Prav gotovo je šlo v nastopu omenjenega dua za izvrsten glasbeni dogodek, ki je v tem pogledu presenetil tudi poznavalce. Saj nam veliko bolj znani domači harmonikar Primož Parovel, ki ga poznamo zgolj kot solista, tokrat ni postregel niti s fragmentom solističnega harmonikarskega dela, kar samo potrjuje repertoarno in izvedbeno odličnost omenjenega dua. Pri tem pa gre poudariti še to, da so bila v večini dela za glas in spremljavo izvedena v izvirnih notnih zapisih skladateljev, torej niso bila posebej prirejena ali prilagojena spremljevalni harmoniki, kar samo utrjuje virtuoznost P. Parovela. Pa tudi solistka-sopranistka H.Y. Chenova se je s petjem ves večer na pamet in z odlično dikcijo petja v izvirnih jezikih (italijanščina, španščina, nemščina,...) izkazala za odlično solistko, interpretinjo samospeva. Pri tem velja popraviti avtorja koncertnega lista, da je šlo v primerih starih arie antiche (antičnih arij) za zapise spremljevalnega oštevilčenega basa (in ne samo za basso continuo), kar vse pa seveda v ničemer ne okrni vrednosti omenjenega dogodka in odličnih umetniških dometov obeh glasbenikov. Uigrani umetniški in življenjski par je tako dal krepko lekcijo našemu tovrstnemu poustvarjalnemu prostoru, ki jih oba umetnika kljub doslej že kar precejšnjemu številu podobnih koncertov po celem svetu in celo cedejki s podobnim repertoarjem, pri nas še nismo slišali; niti v samih državnih centrih še ne! Ali to pomeni razvrednotenje slednjih in prevrednotenje Velenja - kot zagotovo vedno bolj pomembnega vsedržavnega glasbenega centra - to naj razberejo bralci sami. Kajti tokratno in polnoštevilno občinstvo je to v dvorani na koncertu že ocenilo; več kot pozitivno, odlično!
Glasbena kulisa za tiho umetnost
Hermsdorf je doživel premiero programa za Imaginato „Akordeon meets pantomimo“
Redaktorica OTZ Carola Frindert
Hermsdorf. Cel večer nista spregovorila eno besedo, tako solist na instrumentu kot pantomimik. Vseeno jima je uspel tako zgovoren dialog, da sta njuno publiko očarala. Govor je o pantomimiku Haraldu Seime-ju in klasičnem harmonikarju Primožu Parovelu.
S strastnim aplavzom je bil nagrajen dosežek tako različnega umetniškega para. In spontano vabilo kantorja Everya Zabela, priti še enkrat v goste, ki ga je publika nagradila s srčnim aplavzom, govorita tudi sama zase.
Pri tem je šlo pri predstavi „Akordeon meets pantomime“ za nenavadno uprizoritev. Akterja sta si upala predstaviti skupno predstavo, koncipirano za Imaginata Jeno. Tam so celo leto originalne, k „doživetjem usmerjene“ naravoslovne postaje, gledališče in koncertni program. Predstava mora biti „eksperimentalna za vsa čutila“, služiti mora izumiteljskemu duhu in širiti zmožnosti predstave. Točno to je bilo ponujeno v Hermsdorfu. S svojo harmoniko je Primož Parovel ustvaril kuliso za nemo umetnost gibanja. In pri tem je šel do ekstremov, kar lahko nudi glasbena interpretacija. S „Quetsch“, skladbo sodobnega skladatelja Volkerja Heyna, je razstavil tango na najosnovnejše elemente in izvabil na višku iz harmonike čiste, jasne, piščali podobne tone.
Prvobitnost, sposobnost se osredotočiti na najpomembnejše, označujejo mojstrstvo Haralda Seimeja. Obvladovanje gestike in mimike do skrajne meje, tej tehniki je sledila publika s tako napetostjo, da je v cerkvi v dolgih časovnih odsekih vladala brezdušna tišina.
Kroženje okoli enega tona
Uroš Rojko: Koncertni portret v Freiburgškem E-Werku
... Za njegov 50. rojstni dan se je zgodil v Freiburgškem E-Werku koncert, v katerem so interpreti vdano in suvereno predstavili izbor njegovih del za komorne zasedbe. Poseben doživljaj je bila energična izkušnja izven vseh meja z "Whose song", očarljivo interpretiran od Primoža Parovela. Kakšne zvoke zna Rojko izvabiti iz tega instrumenta z besedami ni opisljivo. Na tem mestu je bilo še enkrat več razločno, da je za Rojka instrument transportno sredstvo za kompozicijsko idejo, ki slavi čez vse meje izvedljivosti.
Igrivo eleganten mojster osupnil s harmoniko
Primož Parovel je prepričal z briljantnimi pasažami na koncertu v Hephatakirche v Treysi
Schwalmstadt ■ Harmonika je priljubljeno glasbilo narodne glasbe, zabavne glasbe... Ta pogosto pogost podcenjen instrument zna pa še veliko več, kar je ta konec tedna demonstriral virtuoz na harmoniki, Primož Parovel iz Slovenije, na presenečenje, užitek in občudovanje publike. Dejansko ima harmonika z majhnimi orglami veliko skupnega in tako na noben način ni zmotno na harmoniki izvajati baročno glasbo, prvotno mišljeno za čembalo ali orgle.
Primož Parovel je izbral 2. angleško suito v a-molu J.S. Bacha, zahtevno, obširno delo visoke koncertne zahtevnosti, ki ga ni samo brezhibno v njegovi skorajda virtuozni interpretaciji izvedel, ampak zelo lepo oblikoval. Na primer z instrument tipičnimi možnostmi z mehom postaviti akcente. Skorajda osupljiva je bila tehnika, s katero so bile igrane na harmoniki, na basih, z levo roko briljantne pasaže in figure. Na začetek je Primož Parovel postavil izbor petih izmed več kot 700 enostavčnih sonat za čembalo italijanskega virtuoza Domenica Scarlattija. Ta glasba je na poseben način lahkotno, rahlo, igrivo ukrojena za čembalo. Tudi igriva eleganca teh del je doživela na harmoniki ustrezno realizacijo. Zopet enkrat je bila Glasba ob koncu tedna – do sedaj že 261. – izkušnja in doživetje posebno visoke glasbene kvalitete.
Žlahtnost `plebejskega`glasbila
Nova gorica - Koncert cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška, ki ga je v torek, 13. julija, pripravil Kulturni dom Nova Gorica, je bil rariteta par excellence. Brez pretiravanja lahko zapišemo, da sta nastopila dva vrhunska glasbenika, ki združujeta kvaliteto, ekstravaganco in izredno muzikalno občutljivost za drobno zvočno niansiranje.
Prefinjeno petje je demonstrirala mlada sopranistka Hsin-Ying Chen iz Tajvana, ki trenutno študira na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt v Weimarju. Očaral in omrežil nas je njen nevsiljiv, tako rekoč diskretno privlačen glas, ki so mu tuji vsaki kričavi nastavki. Še več, njeno petje se kiti s prislovnično skromnostjo vzhodnjaških umetnikov, ki jim svoboda izražanja, pomeni predvsem izvajalski užitek z `začimbo`vljudnostne zadržanosti.
Chenova obvlada vse prvine lepega (šolanega) petja. Je pač (v šolskem in repertoarnem smislu) prestopila med poustvarjalce evropske tradicije, se veščin umetniškega izražanja že dodobra priučila ter brez zadržkov osvojila tudi ljubitelje petja v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici. Pevski nastavek njenega glasu je izdelan, tonsko in intonančno neoporečen, predvsem pa zelo izrazen. `Zvezdniških´ izbruhov, ki jim podleže prenekateri zahodnjak (vedeti je pač treba, da je bila kariera solo pevca, še posebej to velja za sopranistke, v konceptu naše umetniške vzgoje, vedno nekoliko privzdignjena zadeva, ´primadonstvo` pa je v določenih dobah prešlo skoraj med aristokratske drže), pri mladi tajvanski umetnici pa znakov takšnih narcisoidnih `simptomov`vsekakor ni moč zaznati.
V Slovenijo jo je pripeljal njen instrumentalistični partner Primož Parovel, ki na isti šoli v Weimarju podiplomsko študira klasično harmoniko. Parovel je pred tem končal študije pri Erno Sebastianu, velja za enega najobetavnejših harmonikarjev pri nas. S tajvansko pevko že kar nekaj časa nastopata, deležna pa sta bila tudi že priznanj in nagrad na mednarodnih tekmovanjih. Tokratni koncert je bil sicer zasnovan dokaj konvencionalno. Večinoma smo poslušali priredbe skladb, ki so bile izvorno napisane za drugačne sestave (izjema so bile le nekoliko modernistično obarvane Padrosove Canconero del lugar, ki jih je skladatelj ustvaril prav za to zasedbo), koncert pa s tem ni izgubil umetniškega naboja.
Parovel je vrhunski glasbenik, ki se zna podrediti vodilnemu pevkinemu glasu, predvsem pa igra natančno in z lahkotnostjo virtuoza. Odlikuje ga tudi izjemen občutek za stilno oblikovanje, denimo, starinskih madrigalov Rose, Caccinija in Scarlattija, ki o harmoniki najbrž niti sanjali še niso, in so bili skoraj slepo zaverovani le v vokal, v človeški glas, v petje, ki je edini pravi `ekvivalent`božanskosti. Tokratni koncert je podrl še eno zgodovinsko ´zablodo`in združil na videz nezdružljivo, na visoko estetsko raven pa je povzdignil glasbilo ´plebejskega` stanu.